Bruham ob sredah.

Ob četrtkih hodim po fižol.

Ob petkih sem plesalka

na letalonosilki

prestrašenih kurcev.

Ob sobotah poskrbim za dom.

Ob nedeljah počivam.

Vsak dan sem danes.

Vsako jutro sem zate.

Pred spanjem vstopa

vame dim marihuane.

In me oplodi z odsotnostjo

nemirnih sanj

in ovdovelih upanj.

Danes se še nisem oblekla

v nestrpno obleko Jaza.

Haljo zamer sem pustila

v jokajoči kopalnici.

V tangici trenutka

se ti postavljam na mizo

kot prva večerja

na poslednji dan.

Razhodi so del najine mantre.

Ob ponedeljkih nočem

srečati nikogar.

Dan ko ni nikogar

je dan namenjen samo meni.

Zvečer po navadi

nosim tvoja oblačila.

Ko se slačim mi prihaja

hitreje od misli.

Rada bi bila tatoo na tvoji koži.

Tako boleč in neizbrisen.

Včeraj bil je torek

torej dan po tem

si mi prinesel vrtnico

naravnost iz BTC-ja.

V naravi jih pustim živeti

si rekel in iz mojih sramnih ustnic

srkal mleček male sive smrti

ki vijuga po toboganu

demence utrujanj in počitkov

ki jim vsak dan znova rečeva konec.

Ob sredah bruham.

In ko bruham rojevam

srd vseh prejšnjih življenj

ki me prebadajo v sedaju.

Končno sem ponovila

še en teden brez misli

in na oknu češkega srca

s flomastrom označila

osmi dan ki bo samo moj.

Ne da bi se zapodila v trgovino.

vidzigon