Pred jutrom, še napol v snu,
si prva misel, ki se sprehodi skozi mozaik opečnatih streh.
Noben ptič še ni dvignil kljuna izpod peruti,
ko težka siva senca huškne preko stene.
In sede. Na prsi življenja.
Mojega, tvojega, njenega, njegovega.

Ali si zato, ker te poznam, kaj bolj resničen?
Verjamem, da sva v neki drugi zgodbi
drugače povezana kot v tej. Kako se tam imenuješ?
Si on ali ona, si starejši ali mlajši,
bele ali temne polti, zdrav ali bolan?
Nepomembno za ta trenutek,
za osebo, v katere koži se nahajam.
V tisti zgodbi je mogoče vse,
ker se še ni zapisala.

Svetloba, ki skriva, in tema, ki odkriva.
Veselje in bolečina z roko v roki.
Hvaležnost za vsako jutro, ki obišče robove oken.
Hiša, ki je moja, je hkrati tudi tvoja,
od predpražnika do pajčevine, skrite za drvmi.
Tega se ne zavedaš in je le moj problem,
kako naj spravim do tebe, kar ti pripada.
In smem tvoj dih sprejeti v svojega.

Strešnik se razleti v glasnem poku.
Ostali so neslišni, vsak na svojem mestu pokriva stvarnost.
Ptič odleti. Ni nikogaršnja last.
Nekaj delcev iz mojega drobovja je ušlo v nepovratno smer.
Lažje mi je brez njih.
Zalezli se bodo nekomu pod kožo.
Dovolj grobo, da bo začutil.

modricvet