nočem biti
preja
za umazane roke
ali pomlad
za brezoke in tiste brez ušes
kogar zebe
naj se ogreje
v nje objemu

nočem biti
hiša brez oken
ali vrat
da vanjo piha
kakor se vetru zdi
se močijo tla
ko neurja
silijo vanjo

cvetove lilij
in žametnih vrtnic
mi dahni na lica
bistrino gorskih brzic
mi podari

da v njih počije
svet pod njegovim čelom

daj mi moč
mladih bikov

v tihi noči
ga zvezdam približam

v žrelo belega kita
me položi

levjesrčna

z njim
potonem
pod ocean

petja