Se spomniš? Nad časom sva pila božansko medico

                                               in zvezde so se razkadile nad nama

                                                       kot dim iz žareče sredice.

                                                           “Glej jo, kraljico!”

                                                       sem rekel, razprl tančice

                                              in stopil do tja, kjer je v tebi omama,

                                          ljubezen v telesu vesolja, prelita z resnico.

Kdor pravi, da leta v življenju zanj niso številka,

predan je vzneseni svežini, ki sije

in skozi sinjino v sožitju

redka je bilka

z razprtimi brsti, v prid nitju

prežeta z občutkom za srečo, ki klije.

Oklene se vsega, kar stke mu ljubezni znanilka.

Poskušal sem tule v delavnici objaviti svoj novi prizmat, a se mi je besedilo vztrajno poravnavalo po levi strani, ni se hotelo osrediniti. Zato sem ga rajši zbrisal. Lp M

Škoda! Upam, da ga kmalu beremo. LP, Breda

Praspomin

Bilo je tedaj, ko so štiri princese
med petjem mazilile kralja
in tkale ljubezen.
Ve se,
zakaj je bil jezen:
uprla se mu je Natalia,
namesto ljubezni je tkala zavese.

Nesramno princeso je vzel pod odejo,
uklenjena v zlate verige
ni mogla zbežati.
Glej jo!
Postala je mati,
o njej so napisane knjige,
a kdo je njen sin, tega pisci ne vejo.

Sežgali so knjigo, ki v njej je pisalo,
kako je moža zastrupila,
vragulja je vzela
šalo
in je odletela,
pred tem pa še princa ubila.
A ljudstvo te knjige nikoli ni bralo.

Takole se mi radovednost razvname,
kaj vse se je nékdaj zgodilo
in kaj to pomeni
zame.

*********

Matjaž,

Iskrene čestitke k  objavljenemu trojnemu prizmatu. Z zanimanjem sem se poglobila v njegovo strukturo in vsebino.

Domiselno si počastil svojo deseto obletnico objavljanja na tem spletišču. V veliko zadovoljstvo mi je bilo sodelovati in se spoznavati s tvojimi pesniškimi oblikami, predsvem z avtorskima kot sta prizmat in akrosonat. Hvalaaaa

in srečno ter ustvarjalno 2026 ti želim,

Breda

Že dolgo nisem bil v tej delavnici, ker sem imel drugo delo. In ko sem po daljšem času spet vstopil vanjo, sem videl, da je vsa zaprašena in zapuščena, kar se mi ne zdi v redu. No, pa sem spet malo razgrnil zavese, da lahko skozi odprta okna znova posije poetična svetloba. Vsak žarek je dobrodošel.

Nevidne meje

O, hvala ti srce za vse utripe,
tako nekdanje kot bodoče,
ko dolgi čas razpada
v kratke hipe
in je staróst premlada,
da bi dojela, kaj sploh hoče,
ker je ujeta v bedaste principe.

Povej, srce Sveta, od kod ideja,
da ropotaš kot generator,
ki ga poganja lava?
Kje je meja,
ko boš samo naprava,
ki ti jo je vgradíl Kreator,
a jo zaman na novo preureja?

Čemu pa bi jo hôtel prenoviti,
preprečiti, da se pokvari
in da čez čas zastane?
Presnoviti
pohabljene možgane
bi moral, ko so že prestari,
in reči srcu, naj ne neha biti.

A on se temu, resda čudno, smeje
in noče nemoči priznati
srce pa mu utripa
vse hitreje
do zadnjega principa
ki ga ne more prepoznati,
ker ga obkrožajo nevidne meje.