tečem
na strehah psi glodajo pisane žoge
temen smeh
nekdo se je razpočil
drevesa me slačijo s pohotnimi vejami
na drugi strani moški z bolečo roko
udarja po tujem vratu
goloba nepremično stojita
drug ob drugem
tečem
skupina ljudi brca majhen čevelj
veter trga zašite ustnice
prebada drobovje
na tleh blizu kamna
strmijo očala z zlatim okvirjem
tečem
kolesa prepevajo sivi mački
za polico z zelenjavo je skrita glava
krožnikom nožem in nogam
rastejo krila
ogrnem se in tečem
povsod me gledajo vrata prekletih otrok
Miselni tok, ki zareže v krutost nekega odraščanja. Zareže pa tudi v bralčevo dojemanje. Izjemno dobra.
Lp A
Bežati pred nasiljem in ga vseeno toliko zajeti / dojeti, bolečina, ki s tekom ne pojenja ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 28. 03. 2016 ob 17:59
- Prebrano 709 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 512.4
- Število ocen: 15