Pod oknom
nas zapeljujejo
prvi poganjki
pomladnega upanja.
Zemlja je vdihnila
nemir prebujenja.
Prekljuvali smo ovoj zime,
odložili težke čevlje.
Ko noga stopi na prag sezuta,
se sprosti utesnjen korak.
Pod oknom
trave šepetajo o rasti,
zvončki so
z belo preprogo
pogrnili vrt.
Zato ne joči, mati,
odloži zlizano skrb!
Pod oknom
dobrika se
pomlad.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: lovrenka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!