Razumem nune.

Ljubijo na daljavo,

edinega, vsemogočnega

s prstanom na roki,

za ženina, ki ga nikoli

ne vidijo.

Morda ljubim,

ker je pravljica lepa,

kakor vse, koder se bori

za ljubezen,

dokler nisi vsak dan,

da ti je utrip srca

že samoumeven,

pa ga čutiš ali ne.

Odpiram predal

in misli so edine,

ki beležijo.

Sem morda zima,

ki večno išče poletje,

a čas do pomladi

je bil že pravi boj

za prve žive korake.

Odprti zvezek sem,

dnevnik brez filma.

In ker On je tisti,

ki vse zmore,

verjamem, da ti tudi.

Morda še več,

kot zmorem z mislimi

sploh razumeti.

In tudi nun je veliko.

Več kot bogov.

IŽ-lev