grem naproti svetlobi
ki je v enakem razmerju s temo

ni mi prav da je ubila zvezde
in da se vonj po tebi
umika za obzorje
in stara vrba zapoje
o minljivosti vsega
kar si drzne razpravljati o usodi

mokrota ji vleče lase k tlom
za katere se zdi da bodo vedno
nepreklicno tam spodaj
enkrat gola drugič zaraščena
tretjič razrita od divjih svinj

v še tako črni temi
bom v njenih listih
videla zapisano luč
in se spominjala dotika
otožnih prstov vetra

modricvet