Pojoča neurja lebdijo v zatonu,
polomljene breze se v megli golijo;
v prostrano peskovje z izprane sipine
oskubljene ptice brez vzgona bolščijo.

Samo en korak je potreben za ples,
ti pa v akord več ne moreš stopiti.
Le praska v arkado proslulih nebes
zadosti bila bi. Ni treba ubiti.

Prekratke so lovke ljubečih oči,
in grenko sočivje jih trpko zapira.
Premalo mehkobe je v drobu sveta.
Zapira se svod, blagoglasje umira.

Potlačen cilinder in bes na ramenih,
preglasno ihtenje v breznih srca ...
brez vdiha zavpito je Biti hotenje,
izdih pa neslišen, krvava temá.

Lidija Brezavšček - kočijaž