Nebo je varljiva svilena utvara

in ptice so sli iz davnine pragroba.

Vesolje je groba pretemna puščoba.

Mladost je sekunda, ki nemo se stara.

Odzvanja na nebu siveča bleščava.

Populjeno perje v zatrepu sanj gnije.

Po lenem vsemirju pisk žalosti rije,

Le Nič vsemogočni je končna zaznava.

Tam v senci obzorja neskončna kolona.

In tu na tej strani kot slama prerijska

posekana vest je tu v nas, ni zaklona

za pesem drugačno, božjast domačijska

človeškost nam golta do gnoja zatona.

Kolona pa stalna, nič več fantazijska ...

Lidija Brezavšček - kočijaž