Vse duše dušijo
prekletstvo človeka
in na vrvici, stkani iz potrpljenja,
izpuščajo balone navdahnjene ljubezni v zrak.

Ko se zrak
zgosti v nevihto
v očeh umirajo valovi.

Oblaki gromoglasno
šepetajo zgodbe tekočih dni
in štorklja v ušesu nemo gradi gnezdo uslišanja.

Večerno sonce
z žarki kot noži reže
temne lise obzorja na miselne trakove.

Z dobrimi deli
rešuješ slabo vest,
slabih dejanj pa ne izpere prihodnost.

Ko dregneš v mir
je kot da bi sanjsko palico
zmagoslavno zapičil v mravljišče.

Nekdo medtem
z obale pobira zadnjo školjko
kot končno dobrodošlico celoti.