Stojiva tamkaj,

vsak na svojem robu prepada,

se gledava brez besed

in vem, nekje po tihem v sebi se zavem,

da se imava rada.

Kljub preprekam,

ki nama jih je življenje nametalo,

tisti vihar tam znotraj ostaja.

Ko pogledam te,

se spominjaš mojega vdora,

ko ostala sta ti le šok in predaja.

Še vedno sem tam,

v tvoji auri in znotraj tebe,

nisi me izpustil,

čeprav to zanikaš in

poveličuješ sebe.

Brez diha si ostal,

ko zlila sem se s svetom okoli tebe,

mislil si, da me ni več,

a to je zgolj iluzija.

Še vedno si tam,

brez zraka,

gorel si kot prižgana peč,

izgubljen v stvareh,

ki so v resnici le navlaka.

Še vedno se gledava,

tako blizu in hkrati oddaljena,

v tvojih očeh vidim sledi

najine izkušnje.

Še vedno sem v tebi,

tvoje hrepenenje kar ne zbledi.

Še vedno ostajaš brez zraka,

brez kril,

Ki ti jih daje najin dotik.

Dajem ti svoj dah,

prihajam k tebi in čakam,

dokler ti v glavi ne naredi klik.

Almaya