V mrtvem rokavu srečanj
tehtam moč krvi, ki naju veže.
Med vrsticami žvenketajo črke,
ki namesto obveznega branja
postrežejo mrki opravljivi vonj.
Prečistiti sem hotela najino mlako
in jo ponesti s seboj v tok življenja.
Skozi besedno votlino mi je uspelo
privleči le nekaj osušenega mulja
in nekaj ukročenega napuha.
Za plahutanje pa zaman iskala sem krila.
Na poti se mi je glas neopazno spotaknil,
kot neprevidnemu pešcu,
da opotekajoče sem lovila ravnovesje,
ter v močvirju njene zagnanosti
sprejela grenkobo,
ki je na slepi cesti iskanj
našlo le mrtev rokav.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!