Nikoli si nisem mislil, zdaj mislim drugače,

z drugimi, z drugo, ona prikimava z nasmeškom,

oči govorijo o vseh svetovih, a samo en zaobsega vse; najin v naju.

»Ko boš star rocker, a mi boš kupil bazen?« je hihitaje vprašala.

Smejala sva se v potu obsijanega balkona. Plavala sva proti soncu,

naproti soncu, do njega, vanj. Doma za vedno. Topel krušni kruh.

Vesolje veselja. Utrinek večnosti, ki rodi porod končnosti.

Končnost vsega je vse naenkrat. Enkrat nič.

Nič ni nič. Je nekaj, kar šteje vekomaj.

Vekomaj na veke se ni zgodilo nič.

Iz vsega niča se je zgodilo vse.

Nič mi ni jasno, a pravzaprav vse.

Vse pravzaprav nikoli ni vse, je dokaj približno do nečesa blizu,

a ne povsem. Vmes most predaje brez boja, dajanje želja brez jemanja,

hotenje ljubezni brez zahtevanega, takrat postane vse, res vse.

Res vse sem razdal: čustva, misli, življenje, srčnost, otroškost, naivnost.

Postal sem v otroški jok ujeti starec, pobesneli mladostni bik

pred matadorjevim strahom, gromoglasni pok v trku končnih tišin.

Slišati končne tišine v brezmejnem hrupu dokončnosti,

videti neuvidevne mavričnosti v barvitosti vsemogočnosti,

čutiti neslutene sonežnosti v medsebojni oddaljenosti,

zavedati se vednosti bistva v notranjosti smisla.

Vse to. Naenkrat. Ena sama. Brezčasna prostranost.

Brezčasna prostranost v dihu vetra skozi tvoje lase,

zajaham nihajoči koder, obliznem ušesne mečice,

posrkam potne srage, ugriznem spodnjo ustnico do krvavega,

popijem napoj organskosti, da zajahaš v meni mene.

Galopirava v rdečem prostranem brezčasju.

Postavanje brez opore skozi najslajše prepovedi,

neizmernih bližin radija udobne cone strasti,

trganje veka skozi misli nate narekuje vzpon čutnih dni

na časovnem pomolu nihajočih rasti.

Sledi bolečine se zdaj utapljajo v zastarelih obljubah

brez štetja nizajočih let, vrženih v strastnosočni hip

predaje brez bojevitosti.

In po vsem, kar je najlepšega v najboljšem, zaželenega v željnem,

čutnega v čutečem, zapolni praznino biti, zaihti šum srca,

zaniha piš misli, zazeva razuma mir, zasije dušni sij.

Najin smeh bo vedno odmeval v breztežnosti.

Skozi prvi mrak se prikaže misel:

norost ljubezni v mladosti spokojno pomirja v starosti.

Dare Gozdnikar