Pesniška zgodba

Mladenič, ime mu je Ivo
pri Maxiju sam pije pivo
spod mize mu noge štrlijo
oči mu odsotno strmijo
nad strehe, v srebrne višave
ko skuša spoditi iz glave
besede, ki v ritmu donijo
mu pojejo in govorijo
o neki samotni princesi
ki v Mostecu pleše z drevesi
izgnana iz daljnega kraja
kjer vojna krvava razsaja

 

in Ivo se s sabo ubada
zakaj ga ta zgodba napada
princese še níkdar ni srečal
čemu bi ji misli posvečal
pa vojni prekleti, krvavi
ki ni je, a tolče mu v glavi

prisedejo trije kolegi
pove jim o svoji zadregi
in dvema je jasno, da krivo
za take težave je pivo
le tretji kolega se zresni
pa reče: "takole se pesni
princesa je sadež navdiha
verjamem, da vredna je stiha
en sam je gotovo premalo
napiši jih, bo pomagalo!"
"ne znam, nimam prakse ne znanja
o pesnenju se mi ne sanja"
"pa pojdi na akademijo
baje te takoj naučijo"
kolegi naprej odhitijo
a njega besede morijo
že piše na hrbet računa:
prišla je iz mesta Ranguna

do jutra domá nadaljuje
še nove si stihe zmišljuje
napiše, prečrta, dodaja,
spreminja, počasi nastaja
na listu mu ta čečkarija
ki najbrž še ni poezija:

prišla je iz daljnega mesta Ranguna
ko noč razsvetlila je rožnata luna
zbežala iz krempljev hudobnih ječarjev
naslednikov davnih burmánskih cesarjev

skoz hladno svetlobo je dolgo veslala
na reki zeleni v Ljubljani pristala
pred psi se zatekla je v bližnje gozdove
plesala z drevesi, klicala duhove

v goščavi temotni se Zemlja odpre
princeso je strah, da globel jo požre
tedaj pa njen ljubi, ki mrtev je že
od onstran se vrne, jo vzame v roké
visoko se dvigneta, prav do neba
kjer sedeta skupaj na prestol duha

navdušen nad to umetnijo
gre Ivo na akademijo
poišče profesorja Grudna
pokaže mu pesem in: "čudna"
profesor jo pokomentira
ne more prikriti prezira
"brez veze je rimanka vaša
dandanes že vsak oponaša
romantike in moderniste
potem pa vse pesmi so iste
saj mojstri, ki ste jih prebrali
so itak že vse napisali
brez veze, vam rečem, je tole
ne sodi v program naše šole"

o Grudnu gre lepa beseda
deležen časti je, ugleda
dobil je že mnoge nagrade
in rad ima pesnike mlade
še rajši pa mlade poetke
pri njemu dobijo desetke
Poloni, ki kliče ga Mirko
založba izdala je zbirko
profesor brez dvoma je vpliven
energičen in eruptiven
a ritma in rim ne prenaša
mogoče ga v tem kdo prekaša
za njega je pesniško znanje
navadno, zblefirano sranje
zahteva, da pesnik poišče
in rabi samo besedišče
ki sodi v sodobne okvire
prečrta vse stare manire
naj drznost lepoto zastira
metafora prostor odpira
pod tokom besed aritmija
naj stopice vztrajno razbija

a Ivo je trmast in vztraja
že nova mu pesem prihaja
zapiše jo v Grudnovem stilu
na hitro, takoj po kosilu
saj sklenil je, da bo študiral
poetiko in diplomiral
pri Grudnu iz postmodernizma
futurostrukturoalizma
pa kakor se koli že reče
da le ne boli in ne peče
potem ga bo Gruden podprl
in pesniško pot mu odprl
takrat pa bo pisal sonete
rubájate in triolete
da bomo plesali in peli
od pesmi pijani, veseli!

Že zjutraj gre h Grudnu v pisarno
pokaže mu pesem udarno
napisano drzno, pogumno
perfidno in globokoumno:

fukam drkam
iz školjke zlato
rdečina je zelena
zelenost je pogojena
kot srbeč podplat, zato
j o
    v
     r
      v
       n
        e
         m
            zavra
                     t

profesor to pesem pogleda
nadvse veseli se nereda
se v pozo visoko postavi
in Ivotu pesem popravi:

fuk trpeti drk trpi
ko rdeča školjka ozelení
srbeča pod platni na
vrvi je neogazela od
                                t
                                 r
                                  p
                                   e
                                     l
                                       a

tako je končana poprava
potem pa mu še odpredava:
"glej rime, poglej asonance
kako so z velike distance
vsi verzi simboli svobode
in nič ti očesa ne zbode
genialno poglej aritmijo
kako se besede zvrstijo
privrejo iz pesniške vene
prikrijejo svoje pomene
očitno si res talentiran
kar prav je, da boš še študiran"

sprejet je na akademijo
kjer pesnike pesnit učijo
jim brusijo ostre jezike
preskočijo stare oblike
tradicijo v kot odložijo
in postmoderniste slavijo
naš Ivo naravnost briljira
abstraktne pesnitve kreira
kaj piše, še sam ne doume
in ker ga nihče ne razume
dobi le odlične ocene
"te pesmi so čiste, iskrene"
ga Gruden pred druge postavlja
kolegom ga svojim predstavlja
kot up generacije nove
ki cilja v Parnasa vrhove

tako naš junak diplomira
študentske nagrade pobira
ker stihe za Grudna sestavlja
a ta jih marljivo popravlja
kaj malega zbriše, pripiše
na koncu pa sam jih podpiše
in nova je zbirka izdana
velja, da je vsa razprodana
v skladišču pa skrite zaloge
prelagajo reve uboge
profesor prešerno se smeje
prislužene eure prešteje
založba ga pač honorira
še preden do dna bankrotira
ker kritikom pamet se kisa
izideta dva ponatisa
država ju subvencionira
vrhunsko kulturo podpira

hvaležnost, to Grudnovo čednost
naš Ivo izrabi kot prednost
ko v spremstvu stasite Polone
v ugledne mondene salone
profesor odpira mu vrata
kjer družba se zbira bogata
za Iva ni lažje naloge
kot priti v politične kroge
saj zdaj je postal varovanec
profesorjev prvi izbranec
vrti se na gladkem parketu
in zvésto ravna po nasvetu
da vedno in vsem naj le kima
pretvarja se, da ga zanima
kar koli kdo reče in zine
četudi ob tem ga vse mine
ni važno, o čem gre beseda
pomembno je, kdo jo razpreda
saj níkdar ne veš, kdo odloči
o tvoji karieri bodoči

v salonu ga kmalu ugleda
gospa podpredsednica Breda
povabi ga v kočo pri Bledu
izkusi, da fant je kar v redu
naloge ljubezni opravil
z užitkom se nanjo je spravil
najraje na tleh je ležala
brez misli se strastno predala
pa tudi na starem seniku
je predla ob vsakem dotiku
po mačje iztezala tačke
ko Ivo ji slekel je hlačke
prav tam ga je čákala Breda
iz mangovega sladoleda
potem pa se je raztopila
ni vedela, kaj je čutila
ni vedela, da jo na slami
Tanato na drugo stran mami
a Ero jo z medom poliva
in v brezno sladkosti poriva

čez mesec izdal je prvenec
največji pišoči Slovenec
se kritiški ceh poenoti
da ni mu po verzov lepoti
primere ne prej ne v prihodnje
njegove pa pesniške blodnje
so z eno besedo genialne
lucidne in originalne
presežek književnosti naše
(čeprav Ivo v pesmi nabaše
kar pade slučajno mu v glavo)
in bralstvo vzdihuje mu: "bravo!"
še petnajst so zbirk mu izdali
in vsako bogato plačali
tako da čez dobri dve leti
so vsi ga želeli imeti
kot gosta na svojih sprejemih
in dame bogate v objemih
so stiskati si ga želele
vse srečne, če so doživele
da kdaj je katero naskočil
ji pesniško solzo potočil

ker Grudna medtem je pobralo
je Ivo postal kot za šalo
profesor na akademiji
razglabljal je o poeziji
zatiral je mlade talente
podpiral pa slabše študente
tako svoj primat je ohranjal
pri tem pa dosledno preganjal
poetičnost iz poezije
"ker rime so kakor pomíje
kot hrana romantičnim svinjam"
"prav žal mi je, jaz se ne strinjam!"
od zadaj nekje se zasliši
kar ni ravno trend pri tej hiši
(študent naj profesorja hvali
četudi brez veze budáli)
naš Ivo kar sapo zajame
trenutek premora si vzame
tedaj pa v ozadju je vstala
študentka in ven odvihrala

kot blisk iz bleščeče jasnine
profesorja nekaj prešine
ponoči ne more zaspati
že zjutraj začne jo iskati
po šoli, po mestu, po cesti
ne more ne piti ne jesti
"to bitje je krhko in nežno"
čeprav jo je videl le bežno
ga njena podoba preganja
ko končno zaspi, se mu sanja
kako mu je šepnila Luna:
"prišla je iz mesta Ranguna"
zdaj ve, da je ona princesa
ki v Mostecu so jo drevesa
v čarobno svetlobo odela
ko njihovo pesem je pela
med spanjem pa Ivo zasliši
njen glas, ki mu reče: "zapiši:
na čolnu po reki zeleni
princesa priplula je k meni"

naslednji dan, brez povabila
je k njemu v pisarno vstopila
oba sta nemirno molčala
ko pesem mu je pokazala
sonet o življenju dekleta
ki je od usode prekleta
prišla iz Mjanmára v Ljubljano
si našla obleko in hrano
pri dobrih ljudeh prenočila
slovenski azil pridobila
potem pa v teh krajih živela
pogrešala dom in trpela
vse dókler se ni zaljubila
na vojno gorje pozabila
odtlej je globoko verjela
da Zemlja bo v miru živela
ko sama bo sebe vzljubila
v ljubezni se bo prerodila  
in Ivo se v rimah je zgubil
se v pesnico noro zaljubil

le kaj se je torej zgodilo
kar Ivota je spremenilo
da zopet je tak kot pred leti
ko všeč so bili mu soneti
o tem pač ne morem soditi
in pameti drugim soliti
a danes na akademiji
posvečajo vsej poeziji
pozornost, kot se ji pritiče
saj pesem že sama prikliče
obliko, ki s tanko tkanino
svobode odene vsebino
to Ivo zdaj v šoli razlaga
princesa pri tem mu pomaga
njegova najboljša študentka
je zdaj že gospa asistentka
ki z Ivom se prav do neba
dviguje na prestol duha.

maatjazh

Žiga K.

Poslano:
19. 03. 2016 ob 11:06

Matjaž,

tole je po mojem nazadnjaškem mnenju vrhunsko! Nazadnje sem se tako narežal, ko sem bral Andreja Rozmana Rozo. Sicer so pa vse tvoje zgodbe napisane z veliko mero občutka, kjer kljub dolžini ni odvečnih besed. Hvala za nadvse zabaven začetek dneva.

Zastavica

maatjazh

Poslano:
19. 03. 2016 ob 11:48

Prosim, Žiga. Hvala tudi tebi. LpM

Zastavica

Sašo Zorc Florjanski

Poslano:
19. 03. 2016 ob 17:49

Odlično, Matjaž, ni kaj! :-)

lp, Sašo

Zastavica

maatjazh

Poslano:
19. 03. 2016 ob 20:13

Hvala, Sašo. Bodi dobro, Matjaž

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
21. 03. 2016 ob 14:55
Spremenjeno:
21. 03. 2016 ob 21:27

Še ena iz cikla epskih  tvojih Zgodb, ki jih z veseljem beremo, maatjazh!  Tale prav fino vpada v dan poezije!

Lp, Lidija

Zastavica

maatjazh

Poslano:
22. 03. 2016 ob 07:49

Hvala, Lidija. Še ena taka, pa bo cikel gotov. Lp M.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

maatjazh
Napisal/a: maatjazh

Pesmi

  • 19. 03. 2016 ob 09:28
  • Prebrano 864 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 439.1
  • Število ocen: 17

Zastavica