Biti pesnik je samo način

kako biti sam se Pessoa

usloči nad svojo Bit.

Heteronim ga je znova

prekosil vsaj v nečem.

Zapustil ga je s sabo.

Maske si podeseteril

in jih spustil kot metulje

v zavozlane mreže sebstva.

Zdaj ti je lažje ker si lagal

o svojem odsotnem rojstvu.

Pel si hvalnico propadu.

V nebo si koval iluzije

najboljših možnih svetov.

In ko si se dotaknil dna

si vedno krenil še višje

s čevlji si se dotaknil krošnje

in s krili zavrtal v grudo.

Biti pesnik ni moj namen

je rekel klošar Pessoa

pankrtu svoje nevere

navdihu ob inavguraciji

med upepeljene duše.

Posipaš se s pepelom

nedojebljivih besed.

Jezik grabiš za goltanec

dokler ne izdavi priznanja

prostovoljnega posilstva

na kurbišču montiranih sanj.

Ničesar se nisi naučil

od svojega prekletstva

če boš naivnost zamenjal

z nepovabljenim gostom

ki stavi glavo na tris s fanti.

Biti bit je moja bit

rečeš brez Pessoe

in lažje ti je brez

holesterola njegovih

peripatetičnih verzov.

Ko si spoznal

da je on tvoj heteronim

je bilo že prepozno.

Povrgel si ga ob svitu

in ga vrgel v kanto

za ovdovele zarodke.

Potem si odšel v bar

Pri zaklanem repu

si naročil krvavi meri

in nastavil svojo rit

metafizični kiti ki te je

nategnila s spoznanjem

da samemu sebi

v noči prižigaš luč.

Biti Pessoa je samo način

kako ne biti Pessoa.

In biti heteronim gumba

ki je odpadel z gat pozabe

na prešitem usnju dneva

in vnebovzet okamenel

nekje med spogledovanji

z metafizično šivanko

ki ga prišije v Bit in Nič

dokler mu ne uide v hlače

urin poezije in od

olajšanja kar umre.

vidzigon