Nenapovedano sem

prasnil v smeh vžigalice

ki prižiga mojo norost

kot svečke na torti.

Pot proti nebu se poglablja

namesto ptic dežujejo krila

zarjavelih bombnikov.

Odšel bom nenapovedano.

Satan bo prišel na moj pogreb.

Spovedal se bo moji duši.

Oba sva padla s podstavka

kronične zagledanosti vase.

Priznal mi bo ljubezen in se

poslovil brez besed.

Njegova nemoč

je večja od božje.

Njegova padlost

spodnaša milost

božje geste.

Z veseljem sem mu podaril

še zadnje centimetre duše

da je lahko izmeril svoj obseg.

Obilnost ga je počlovečila.

Včasih je ščipal karte

na tramvaju poželenja.

Povratne vstopnice

je spreminjal v enosmerne.

Z njim je bilo prijetneje

potovati kot z božjo pomočjo.

Zaposlen je bil kot psihiater

na oddelku za odvajanje od vere.

Prejemal je minimalca

brez kritih stroškov prevoza.

Podaril sem mu svojo malico.

Edino kar mi je ostalo od poti.

Odložil sem križ in česen.

Odo radosti sem skril

pred njegovimi deviškimi ušesi.

Vrnil mi je z ognjem in mečem.

Udomačil je mojo lakoto po padcu.

Pod škodoželjnim nebom

sva preštevala izkupiček

nestrohnjenih ženskih teles

in jih pretapljala v zlatnike

s katerimi sva gasila žejo

po odsotni metafiziki lakote.

Ko je odšel mi je v roko

stisnil ček za sto dolarjev.

Kot da bi mi hotel kupiti

ljubezen za eno noč.

Jaz pa sem si jo vzel za vedno.

Mislim da ga je to ubilo.

Odšel bo tja kjer mu bodo

ljubezen vračali s pogubo.

Nič boljši nisem od njega

ko lovim sapo na robu noči.

Moja beda osvetljuje prostor

kjer se je dokončno poslovil.

V maternici trenutka še vedno

dišim po njegovem smehu.

Samo da je on padel

jaz pa raje skočim sam.

vidzigon