Sedim na šestki. Za mano si tip grize nohte.
Punca mu teži, naj že neha. Šofer prepelje
rdečo luč.
»Bližamo se postajališču Stadion.«
Spet ta kovinski ženski glas.
Na živce mi gre. Bo povedala še,
da se peljemo v faking daktilskem ritmu
ali kaj!?
Dekle poleg mene si lakira nohte.
S črno. Vmes smehljaje tipka na mobi.
Za mano poslovnež prav tako
živčno drsi po touch ekranu.
»Bližamo se postajališču Bavarski dvor.«
(Zakaj ta bejba ne reče Bavarc!?)
Izstopim.
urednica
Poslano:
20. 03. 2016 ob 17:16
Spremenjeno:
20. 03. 2016 ob 17:17
Urbano, ki sili v možgane. Iztrganke iz pogovorov, ki prelamljajo miselni tok. Ko si sredi vrveža in misliš, da misliš - tako postajamo uniformirani, na koncu nas niti kovinski glas več ne moti ... in kovinski glas se naseli noter - skratka, pesem sedanjika, čestitke,
Ana
Hvala, Ana!
Očitno me je ljubljanski vrvež navdihnil ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: rožmarin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!