Pri Silvêstru bili so bogati,
podjeten je bil gospodar,
ljudje pa so rekli, denar
da skupaj mu nosijo škrati.

Oglje je kuhal, prodajal,
delávce je tuje dobil,
si hišo, gostilno zgradil
In redno na kupček pridajal.

Kot oče je bil zelo strog,
priganjal je svoje otroke,
odraslim pa hčerkam vsem dote
razdajal odprtih je rok.

Ko sam je ostal na kmetiji
in žena umrla mu je,
se star je zaljubil v dekle,
ki živelo je tam ob Savinji.

Dekletu je njen fant dejal:
Le pojdi in z njim se oženi;
ko umre, pa povrneš se k meni,
saj dolgo ne bo več ostal.

Čez par let Silvêster premine –
dekle je bogato bilo;
otrokom ničesar ni šlo,
odnesla s seboj je cekine.

In kot sta dogovor imela,
s fantom sta se poročila,
si hišo, gostilno zgradila
z denarjem od tujega dela.

Lahkó je bila pridobljena
nečimrna ta bogatija;
potem pa prišla je morija,
prinesla je vojna bremena

in puške in bombe, topove …
Na tisti kraj, kjer sta živela,
le ena je bomba zletela –
na hišo Silvêstrove vdove.

Aleksandra Kocmut - Kerstin