Grem v kino.

Domišljiji puščam

prosto pot.

Misli bom odprla,

da bodo imele čimveč prostora,

da ga bo zmogel zasesti scenarij.

Ne bom zaspala,

sredi nožev in strašne glasbe

bom grizla nohte

in čakala na konec.

Prestrašena bom odšla

po tisti poti, kjer je največ luči,

da se ne zgodi tisto,

kar se je v filmu.

Za sabo čujem korake

in kot da se film ponavlja

stečem naprej proti domu.

Tam se stisnem v objem,

ker dva lažje prenašava strah

ali ga celo premagava.

Jutri ne grem gledat filma,

zmanjkalo mi je viška nohtov.

Oči se počasi umirjajo

in začuda ne gledam več nazaj.

Pred mano stoji človek,

najprej ga pogledam v roke

nato poslušam njegove besede

in po potrebi znova zbežim.

IŽ-lev