ko
izveš da se
misleča hrepenenja
oplajajo izven hitenja

in veš
da minljiva hotenja
prespijo željene trenutke življenja

takrat
dojemi
da skozi vsakodnevno
pehanje proti jutri
ne postavaš še v včeraj

zdaj vem
da naju je daljina zbliževala
do neizbežnega stika usod

in veva
da vodilo do naju
obstaja od vekomaj tu

zdaj mi
v uho šepetaš
jutranji prepih
skozi pritajenost
nočnega vzdihovanja

in dihaš
skozme sebe
da oprijemljivost
bližine izginja v nama