/.luna me vzame v svoje zavetje vsako noč,
ljubkuje moje razbolele oči in jaz ...
jaz se počutim, kot da sem ti nezvest.

.šel bom preko deročih rek,
najvišjih gorovij,
najbolj sušnih puščav. .
celo čez solze, jezo in vsa čustva in morda . morda celo čez samega sebe ... da te ne izgubim.

.za nama bo ostal svet po najini podobi,
rekla mu bova najin svet pa vendar . luna si me vzame vsako noč .../

menebo