Še jutro je formalno. Kašelj psa
zbudi pahljačo ptičje histerije.
Pred njo se umakne jutranja megla.

Premlevam, da je les preveč trohljiv, –
ko na verandi brez oblik posedam, –
Da prave iz črnila bi gradil.

To je noro jutro. Ko te prime,
da s smrtno resnostjo najraje ujel
Bi nedokončno, ukleščeno med rime.

Tak ulov je dober in če nam uspe,
analogija vsaj za hip je stvarnost.
Verande so iz lesa. Tako pač je.

A vendar globlje skriva se resnica;
čeprav žival je ena, sestoji
iz dveh milijard atomov vsaka ptica.

Žiga K.