Razbrazdane misli rjovijo

po goličavi gladkih srčnih ven

nenehno se zadevajo

druga ob drugo

in odbjiajo nazaj

do nepredušnih sten

postajajo neizpodbitna dejstva

nezamenjljivo krutih imen

kot so nič tema konec in

prazno oglušujoč izzven

včasih se dejstva prilepijo

na večno skrito potlačene želje

jih skušajo premleti v skupek

uresničljivo resničnih stvari do obisti

kot so iskreno pošteno spontano dovoljeno

brez vsakršne najmanjše zle zavisti

v realnost te popeljejo

up želja misel

in strgan spomin preteklih sanj

pomešan s primarnim strahom

zakoreninjenih travm

arhetipsko nastanjen v kotu

osamljenih stanj

čakajoč na prapok

bistva biti sem

v predčasnem času

prehitevanj

Dare Gozdnikar