Polomljeni loki granitnih ozorij,
razcepljne niti stoterih žeja.
Zle prispodobe morijo jasnino.
Le delček modrine je padel na tla.

Se v jami pod mano jezerce nabira,
pobarvano sinje z utvaro neba.
Okopam se v njem in brez bolečine
Tja, kjer si zdaj, spet za tabo bi šla.

Če kri bo odtekla iz moje globine
zamenjaš jo z vodo, v njo se potopim ...
Ohlaja naj trpke pradavne spomine.
Vsa vodna, kot tvoje prostranstvo se zdim.

Poberi z gladine sedanjo brezupnost,
potopi, potlači jo onkraj sveta -
v nedrje žarkov, v brezna močvirij,
Vseeno kam! S tabo bi rada odšla.

Lidija Brezavšček - kočijaž