Pogoltnil sem sonce

in sedaj že tisočletja ležerno

bruham zdrizasto temno snov.

Zdravnik pravi,

da ni nič hujšega,

le zemljo naj grizljam

spontano in požiram spiralno,

kot bobi palčke pred televizijo.

Ko sem mu omenil,

da ne gledam TV ja,

mi je prepognil glavo

in s stetoskopom poslušal tok misli.

Ob tem pomislim na reko,

kako se v poletni vročini obrača,

vsa mokra in željna,

vznesena v prvem zavesljaju rok,

ki se sklanjajo čeznjo.

Sanjam na tem mestu ni dolgčas,

le luna ponoči zeha in meče oči na kamne.

Kamni se zdrznejo

in pričnejo pomenkovati

o davnih časih,

ko so še lebdeli v oceanih.

Takrat so bili otroci sonca.

Ki so zbežali v temo.

Dare Gozdnikar