Dotikam se zidu

kamna

tja so ga postavile roke

z obtolčenimi nohti

Strah se je zajedal vanje

Čudež je

da moja roka ne more prodreti vanj

v njegovo praznino

Ista je snov

ustvarjena iz iste energije

In kaplje jutranje plohe

ki ližejo razpoke

udarjajo v dlan

potem hitijo tja dol v morje

Zakaj ne poniknejo skozi kožo

ampak plezajo čez prste

iz iste so snovi

Pritisnjen ob obzidje

veter z zrakom obliva lica

tišči ga čez prsi

skozi špranje redko tkane srajce

sili nad valove

Zakaj ne pihne skozme

poln sem iste snovi

Le strah

strah se je uspel zariti v ta kamen

šeststo let

ga ni izpral nihče

Milan Novak