Ne hitim več.

Zaustavila sem počasi korak

da se razgledam

da zložim na kup

cel kup razmetanih papirjev

iz pisalne mize

in obrišem oči,

ker sem se ravno spomnila

na tisto kar me spravlja v žalost.

Pošiljam robčke adijo

in nimam prav nobene ideje

kako napisati pesem,

da bo kamen v noči oživel,

da bo postal na pol človek

če ne že celi.

Delam v kamnolomu,

sekam velike skale

na male kamenčke

katere potem počasi

polagam po tleh

v vseh mogočih oblikah.

Ponoči svetim z baterijo,

ko zadnjič zaruži

in kamen obstane ob nogi.

Pustim ga do jutra,

da bo postal znova delček

položene slike

ki se vidi daleč od tal.

Da postane človek.

IŽ-lev