VOZLI VALOV
Pentlje valov
stkejo večer
v šepet kitov,
ki so odnesli
siva jutra v globine
zelene vode.
Nekje udarja veter
na bron ihtenja.
V starem zvoniku
odklenkujejejo ure strasti,
ko se noč obeša na trudne ljubimce,
ki so izželi telesa,
da bi lupine mesa
lahko samevale
v zakotnih kavarnah,
kjer je vonj cenenega parfuma.
Iskal bom vzorec tvojega srca
v pesku,
v skalah,
v škrlatu večera,
ko boš stopila
na otok
samotnih bližin,
kjer bodo stare oljke
risale poljube
na pergament
položen pod vzglavje
nežne obljube,
da bova vrgla smeh
v vozle valov.
Ni kaj: Zelo superiorna pesem za večkratno sprehajanje skozi njo ... :-)
Lp, Sašo
Tudi meni je blizu, polna je metafor, res dobra.
Lp A
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Zakawsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!