moj jaz zaenkrat deluje

obrača se kadar ima kaj videti

če ne pogleda poseda leži stoji

in čaka na preži pred znanim

neznanega se še ne boji

moj jaz se ne lušči niti ne odlepi niti zlepa

če ni treba v nobenem letnem času

velikokrat ga postrani opazujem

ko zjutraj obrije ogledalo s skomigom navade

ki jo ponavlja skozi generacije kar tako

ker lahko in si ne zna pomagati

pred leti ko še nisva bila prijatelja

sem ga srečal na prehodu za slepce

moj jaz zre vame z druge strani ceste

utripajoča zelena v njegovih očeh

in počasen korak lastne svojine mi je bil

kot mehko jedrce v orehovi lupini

ki ga jem le z voljo in vonjem po večnosti

na sredi prehoda sva se bežno prepoznala

in ob izteku sva bila že vsa rdeča v obraz

enkrat sem se smejal

samemu sebi pozno v noč

takrat sem legel najbližje tebi

ko sem zaspal v tvojih sanjah

in prespal lastno bujenje

z odstrtim zastorom vesolja 

s katerim si bila pokrita čez noč

moj jaz bi lahko bili vsi nekdanji

ki sem jih kdajkoli poznal

in vse tisto kar mi pri njih ni všeč

in niti ne predava kaj bi naj postal

da bi bil boljši od drugih ne daje

priporočil ne predpisuje ne postavlja  

pravil in zakonskih določil

ko se moj jaz prekriža bog izgine s pročelja

ko sešteva je čas tik ob prostoru

včasih se deli kot tehnica nase in vase na dve smeri

vse vseskozi spreminja a ostaja enak sebi

vedno odšteva izgube in preprosto živi

moj jaz ni ti

moj jaz niso vsi

niti tisti ki niso več

moj jaz je moj kot sem sam svoj

Dare Gozdnikar