ROŽE SO POMAGALE {bajža # 21}

Sorodnica z dveletnim sinkom v bolnico prihodi;
da na ledvicah je hudo bolan, zdravnik presodi.
In morala ga v Črni je pustiti mlada mati,
šest tednov je ležal, pa ni ga smela obiskati.

Nato pa pismo je na Prevalje pripotovalo,
da naj si pride po otroka čim, ko se bo dalo,
ker bo umrl, a ona si bo stroške prihraníla.
Se mati v Črno s tako je popotnico vrnila.

Še preden vse papirje birokratski stroj namelje,
se opoldanski avtobus že zdavnaj ji odpelje.
Tako z bolnikom malim se je k meni prijokála:
»Otrok mi bo umrl!« In tam na rôkah je držala

človeško bitje, ki bilo je smrti prepuščêno,
izhlipano, slepo napol in strašno otečeno.
»Saj ti ne bo umrl!« sem jo tolážiti hitela,
nabrala vkup zdravilnih rož in vodo brž zavrela.

Brezovo listje, preslico, volcmaster, hribje rese
mu skuham in še s sabo dam ji, da domov odnese.
Ta čaj moj pil je kakor goba – revše izsušêno –
v kamiličnih kopelih so ga kopali zaeno.

Odprlo se mu je – od njega šla je črna voda,
otroku, ki je bil že tričetrt poti do groba.
Umret so dali ga domov in jaz sem ga rešíla –
tegá ne bom – s ponosom rečem – níkdar pozabíla.

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Aleksandra Kocmut - Kerstin
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin

Pesmi

  • 17. 02. 2009 ob 20:15
  • Prebrano 1306 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 364
  • Število ocen: 10

Zastavica