PREPOROD

Večna pot je pred tabo.

Večnost, nič, nikjer.

Ko hodiš, kot da točno veš kam,

se oziraš naokoli.

Milijoni. Kaj milijoni?! Milijarde popotnikov.

Kot kloni,

kompas v vseh kaže na S.

Vsi greste proti S, Smrti.

Zdaj se čudiš,

opaziš, da si eden izmed njih.

Si le en odsev v dveh zrcalih,

nisi ne prvi in ne zadnji.

Si morda številka?

Če to nisi, kaj pa sploh si?

Zase si enigma,

odkrita skrivnost,

nora modrost,

okoli duše ovita.

Zakaj? Zakaj imam občutek krivde,

ker te obtožujem za nekaj, kar sem sam?

Morda pa je tudi mene strah.

Boš rekel, da smrti? HA!

Smrt je lepa,

je še en umor za življenje – narava.

Ne, to ni strah,

pa vendar me razžira.

Ustrahuje sleherni odsev,

ki ga vidiš,

senco tvojega sopotnika.

Ko umrl bom,

bom ujet.

Ujet v spomin bližnjih.

Tam bom večen,

a kaj, ko spomin ni?

To je strah.

Ga čutiš?

Strah me je,

da ljudje ne bodo vedeli, kdo sem bil.

Pa kaj mi je mnenja drugih mar?!

Kaj mi slave je mar?

V tvojih očeh sem nor.

Vendar, kaj je res biti nor v tem norem svetu?

Je to dobro, slabo?

To je noro, morda pa tudi ne.

Zakaj bi rad postal Jezus,

celo Bog?

Kaj boš pustil njim,

ki ti sledijo na poti,

kilometre vstran?

Boš jim olajšal pot,

nastavil past?

Boš sebičen in žrtvoval mučen konec za mirno pot?

Odloči se!

Vsem podaj roko, bodi svetloba, energija.

Bodi večen, ujet v milijardah spominov.

To so le sanje,

zato sanjaj globoko,

saj vsake sanje vodijo do cilja.

Vrni se na puščavsko pot.

Ti, jaz, milijarde,

gremo na »sever«.

S tovorom težkih duš,

ki oklepajo se vrata,

z vrečami cementa, življenja, ljudi in spominov, na plečih,

iščemo popolno mesto za umor.

Za zadnji umor.

 Preporod.

Megi