ENO

V začetku je konec,

a kje je začetek?

Sem ocean,

si ti morje?

Sva eno,

ti si del mene,

del tebe sem jaz.

Sem toplota,

ti si mraz.

Si narava,

jaz bedak.

Jaz svetloba,

ti mrak.

Zlivava se v celoto,

a še zmeraj sva nič.

Oba sva si enaka,

a jaz nisem ti.

Vse se v isto smer vrti.

Še zmeraj je med nama denar,

ki mu ekvivalenten je pohlepa gospodar.

Ti si preteklost,

jaz prihodnost.

Med nama je sedanjost,

kruta realnost,

ki naju deli na belo in črno.

Ti si jin, jaz sem jang.

Še zmeraj sem del tebe,

kakor tudi ti mene.

To me v sedanjosti v prihodnost žene,

a me kljub temu v preteklost vrne.

Tako kot ima vrtnica trne,

ima vsak nasmeh solzo.

Jaz sem solza,

ti nasmeh.

Jaz pravica,

ti greh.

Sploh veš,

kdaj bom jaz ti in ti jaz?

Tega ne ve niti življenja čas.

Toda jaz vem, ker te imam rad.     

Kot duši bova eno.

Tako kot sva zdaj,

a kaj ko danes važno je le telo,

tako kot za kralja žezlo.

Na koncu,

ko delila si bova posteljo iz zemlje,

takrat se spomni na najino življenje.

Komaj tedaj boš opazil, o čem govorim,

ti na dušo polagam in za tem hrepenim.

Videl boš,

da sva si enaka.

Ko sva si nasproti, sva nič,

ko se deliva, sva eden,

ko se za roke drživa, sva svet.

Zmeraj si v mojih mislih ujet,

kot da bi bil zaprt v arest.

Do trenutka, ko bova eno,

naju vodi še veliko cest,

zato stisni svojo pest,

nikoli se ne predaj,

saj življenje ni le sedaj,

življenje se začne tedaj.

Vedi!

V koncu je začetek,

a kje je konec?

Megi