prozorne pajčevine se bleščijo
srebrn oblak na kapljici odseva
ko mirno pluje čez lepoto dneva
na leski svetle mačice šumijo
zahodni veter žvižga melodijo
neznan refren božanskega napeva
nebeški žar izza oblaka seva
na tleh sledovi zime se talijo
nihče ne ve, kaj ta pomlad prinaša
ljudem, živalim, kozmosu, naravi
človeštvo se lahko o tem le vpraša
odgovor že kopni na mokri travi
kot upanje, da z vetrom čas razglaša
poraz morilske sle v človeški glavi
Odličen sonet, maatjazh! Kar se forme tiče popoln, tudi bivanjska tema vanj sede gladko, nepisiljeno!
Čestitke,
Lp, lidija
Hvala, Lidija!
Lp maatjazh
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: maatjazh
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!