Pritisk me je odnesel

okrog v vesolje

vsak korak je pravi

v mrtvi samoti,

brez morij in obal

ni nikogar

da gledale bi štiri oči

spomin krha dolgočasje

in pozabljen je mestni in vaški hrup

izpred vhodnih vrat in ropot podplatov

vreščanje otrok in jok nergavih

malo velikih ljudi

ni muzike ne tvojega objema

ne besed ki me božajo

pozdravim svoja ušesa

in se znova zavrtim v krog.

Še vidim ničesar.

IŽ-lev