Gledam vaju, kako tečeta v poletje.
Z roko v roki, ob turkiznem morju,
čez neskončno plažo,
vsa nasmejana in radoživa.

Vajin je ves čas tega sveta.
Lahko bi preštela vsa zrnca peska,
ki jih je več kot zvezd v vesolju.

V mojih dlaneh jih je tako malo,
še ta odtekajo med prsti.
Moje rdeče sonce ugaša v temnem morju,
vajino belo se rojeva v svetlobi.

Ob pogledu na vajino brezskrbnost
se mi poraja zadnja želja.
Za en kratek trenutek vajine mladosti
bi dal vse, kar imam.

Preostanek svojega življenja.

Srečko Plahutnik