oči naslanjava na mehke gube
kot okna nad polico
upognjeno pod mnogimi cvetenji

brez zastora
odkrivava drug drugemu vse svoje kote
kjer je elastika od jutra do večera
že zdavnaj toga
in visi
vsa preperela

na njo nanizanih par žalosti
v medprostorih
jih blaži
tisoče nasmehov
le ščepec manj norosti
več malih koščkov sreč

tam se suši
nekaj odrekanj
milijone dajanj

še polnim tvoj pogled
uprt v dalj
ti v mojem si razpet
na dozorelem času
nežno zadehti
najin jesenski
pozni cvet

pi - irena p.