moje črevesje je iz viskozne evropske plastike, brez
črvov in dvomov: le kadar se sklonim dol do jeklenih
krempljev svojih štajerskih nog, zaritih v rodno prst,
praviloma prdnem. moji sodobniki so se tega najbrž
navadili, a številnim ljubiteljem polnih lun, obrezanih
polžev in mavričnih rož se seveda zdi, da sem bolan.

vsak pesnik je ptičar, ki mu naj ne bi bilo mar le za
eno vrsto ptic. vsak pesnik bi moral biti vzvišen nad
enobarvno možgansko kirurgijo: vseprek nametane
prašičje glave, na križ pribit žid ali jok nad grobnico
rdeče zvezde so nenazadnje simptomi iste nevroze.

za zajtrk bom najbrž použil brhkega arabca s kepico
alpske smetane, spil turško kavo in se predal skepsi
glede spodnjega perila medicinskih sester. vedno je
na voljo več pesmaric, če se ti zahoče peti: treba je
le stopiti do knjižnice in se tam z glavo zaleteti v zid.