Draga prijateljica*

Pišem ti pismo. Mi je hudo, ker te ni z mano,
me boli, ko gledam vse te zaljubljene pare
ob obali, ko poslušam z leve strani kritike.
Na meni je vedno vse narobe. Nikoli ne naredim
nič prav. Saj veš, da mene nikdar ne prime za
roko, da me nikoli ne objame preko ramen.
Sredi vseh teh parov se niti ne spomne in
ne vem, kaj roji po glavi. Lani, ko sva bili
v Izoli, lani je bilo lepo. Ti me ne pustiš
samo nekje med tujimi ljudmi, zato se počutim
varno. Čez tri dni pridem nazaj, potem če utegneš
se malo oglasim, da mi poveš če je v mojih
sporočilih vse prav slovnično napisano.
Ti veš, da brez tebe pri meni ne gre.
Lovim sapo in zmanjkuje me. Skupaj z morjem
in ujetimi ladjami naravnost pred pogledom,
od koder vidim iz balkona, skupaj smo ujetniki
v primežu odločitev. Ladjar je odšel, zaklenil,
pustil prižgano luč, da v noči ne zadene val.
In postajam bližje, kolikor dalje sem tebi.
In ko pridem, spet boš morala vlagat v mene
energijo, da bom zmogla stat. Forma Viva se
blešči v tišini, noge stebrov ji moči voda.
Kamni so na varnem, na suhem. Kot na balkonu
mojo lice, v katerem v grlu do vrata do ramena
požiram. Gosto je, dušeče.
Rešiš me, ko pridem k tebi, do takrat pa počakaj,
ne zapuščaj me. In nočem mokrih zrkel.
Končujem zato. A če bila tu, bi mi bilo tako ...

Lep pozdrav,
pogrešam te in grem v trafiko po kartico,
Irena

******************************************************

hope

IŽ-lev