Zadene ga, ko se je narmanj nadja ...
Zadene ga, ko se je narmanj nadja,
iz nje oči v srce ljubezni strela,
kot Savla, ki v Damasku oslepela
unstranske glorje luč je iznenada,
de vunder je opustil pota kriva.
Tako ga njenih zvezd sijaj prevzame,
de v srcu koj mu tale sklep nastane:
s soneti luč ji tako vžgem za živa,
de še na sodni dan ji bo svetila.
Minulo dokaj let je, ugasnila
oči bi njenih zdavnaj svitla zarja,
ak sled svetlobe njene ne ozarjal
nam temno noč bi skozi pesem milo
in up budil nam, de se bo zjasnilo.
Uh, meni je zelooooo všeč.
Lep pozdrav,
P.
Ja prav spretno in lepo si uporabil Prešernov jezik, ko si ga slikal v tem sonetu.
Pohvalno.
Lp, valjo
ena prešerna hvala obema,
LP M
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 08. 02. 2016 ob 17:35
- Prebrano 730 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 344.83
- Število ocen: 11