Prekletstvo pesnikov je neizogibno,

nenehno zastavljajo vprašanja

in si odgovarjajo z namnoženimi metaforami,

zapisani smisli pa so v večini antiteze.

Kot ste opazili se polaščamo tujkarjenja;

opisna razmerja so neredko zanemarjena,

besedne zveze dostikrat kar brez veze,

seciramo domnevne teze v dolgovezje,

ter rabe izmišljenih besed, ki jih slovar še išče,

kot na spominih ustvarjeno besedišče,

da jih vsaj razum pogostoje

v bližnji prihodnosti obišče.

In da je mera polna (floskula popolna!),

se celo sramujejo lastnega pogona;

omamljeni klici notranjosti jih premetavajo

iz normalnosti do skrajnosti,

s pogledi mimo sveta prek obzorja duha,

z gromoglasnimi prisluhi tišine

ustvarjajo oksimorone, ki jih narava ne zmore.

Brez šol in uradno priznane diplome,

brez priročnikov za poetske telebane,

vedno sami pred praznim papirjem

režejo v belino tabule rase

-še ščepec latinske misli-

da se še malo učeno sliši.

A pesnikov ni več, je en sam,

vase zagledan in navzven predan.

Dare Gozdnikar