Znaš li kako plaču Anđeli?
Čuješ li jecaj među hrastovom šumom
Među decom tog hrasta koji sečeš
Vidiš li tamno proklestvo
Koje sa zvezda noćas kaplje
Poput krvi koja plavi u talasima
Čuješ li kako cvili u bolu
Pod tvojim oštrim sečivom
Čitav tvoj rod i porod
Ne. Ne čuješ.
Gluv si i nem poput noći
U kojoj ubijaš prošlost i budućnost
Zamahom sekire
Vidiš li Turke koji fesove skidaju
Prolazeći pored ovog mesta
Vidiš li da im sablje za pojasom miruju
I kako tuđu svetinju poštuju
Sanjaš li kako se zaklinje na ljubav
Kako se nose litije i čitaju molitve
Za rodne godine i pune ambare
Kako dodole dozivaju kišu
U sušnim godinama
Poslušaj kako Anđeli plaču
Dok svojom bezbožničkom rukom
Odsecaš prošlost i budućnost
I ostavljaš nas zarobljene
Zauvek u vremenu nesrećnom
Gde grehe da okajavamo
Gde da kišu i rodnu godinu dozivamo
Gde da se gnezde ptice?
U tvojim betonskim kavezima
Ne mogu da pevaju niti da snose jaja
Zašto si proleće i mladost proterao
I ostavio nas proklete
Ogluvele oslepele u sujeti ljudskoj
Da tumaramo negde
U nekom vremenu koje nije prošlost
U nekom vremenu bez budućnosti
Glupi, gluvi, slepi čoveče
Bez imalo ljudskog straha
U sebi
Čuješ li grobnu tišinu?
Tamo plaču Anđeli
Posvećeno Hrastu - Zapisu koga su posekli noću, avgusta 2015.
I svakom posečenom drvetu...
Poslano:
06. 02. 2016 ob 11:45
Spremenjeno:
06. 02. 2016 ob 11:58
Poslano:
06. 02. 2016 ob 11:59
Spremenjeno:
06. 02. 2016 ob 12:45
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Stvorivši otuđenost čovjeka „napredak“ se ne može pohvaliti napretkom, već razaranjem društvenog i prirodnog sklada. Postajući invalid na emocionalnoj, ekološkoj i drugim sferama, sutra će dovesti u pitanje svoj opstanak na planeti. Smiju se apelima, ne poštuju zakone, ne poštuju sebe, okolina im je predmet rušenja, iživljavanja i potčinjavanja svom bijesu, plitkoći iz koje se ne čuju ljudske riječi:
„Čuješ li
jecaj među hrastovom šumom
Među decom tog hrasta koji sečeš
Vidiš li tamno proklestvo
Koje sa zvezda noćas kaplje
Poput krvi koja plavi u talasima
Čuješ li kako cvili u bolu
Pod tvojim oštrim sečivom
Čitav tvoj rod i porod“
Nema većeg
zla od onoga koje čovjek čovjeku može učiniti. Što može promijeniti takvu
svijest? Ne znam može li itko, ali pjesnici prvi ustaju kad ih kaos ljudski
otplavi na sprudove gdje nema opstanka.
10 puta BRAVO Milena!!!
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Dragi, dragi Mirko, hvala tebi na iscrpnom i nadasve preciznom osvrtu na moju pesmu... Hvala i na razumevanju zbog čega nastaju ovakve pesme... To je krik, bes nemoći... Pojedinac ne može ništa, a čovek čoveku ne veruje,lični interesi su uvek i na prvom mestu u ovom ludom svetu i onda se pitamo - zašto? Da li se pitamo zašto?
Iskoristiću ovaj prostor da objasnim da je pesma nastala onog trenutka kad sam u novinama pročitala da su preko noći posekli hrast star preko 500 godina, koji je uz to bio i Zapis... Kod nas Zapisi su dugovečna stabla hrasta, oraha koji sveštenici osvete, sveto drvo pod kojim se za vreme (obično) letnjih meseci okuplja narod na molitvu za rodnu godinu, dobru žetvu... Drvo - Zapis se ne dira, ne seče, ne otkida se ni list sa njega niti se seku suve grane... Ostavlja se da samo "umre" kad za to dođe vreme.. Veruje se da ko god poseče ovakvo drvo - pratiće ga prokletstvo i pokolenje će mu biti prokleto...Turski osvajač je uništavao manastire, ali Zapise - ta sveta stabla nije dirao!!! Ta mesta su poštovali!
Razmišljam, stvarno je drvo svetinja... Zar sečom ne uništavamo i ne proklinjemo ovaj svet? Kako je žalosno videti kako sečemo i u za to ograđeni prostor sadimo opet drveće po gradovima... Zar ga time (drvo) ne mučimo? Oglušili smo se o savete naših mudrih, starih "Gde god nađeš zgodno mesto - ti drvo posadi, a drvo je blagorodno, pa će da nagradi" (J.J.Zmaj)... Zaista "u kamenu ništa ljudsko, u ljudima sve kameno" (I.Andrić)
Hvala ti neizmerno na divnom komentaru i na mogućnosti da obrazložim i pojasnim odakle pesma-krik!
Lp Milena
Hvala na objašnjenju! Tim više je istina da "u kamenu ništa ljudsko, u ljudima sve kameno" što se više ne poštuju, ne samo šume koje određuju (klimom i drugim pojavama) uslove ljudskog života, nego ni njihovi dijelovi koji predstavljaju svetinje...!
lpm
Draga Milena,
toliko resničnega na pesniški način napisano, neverjetno. Kaj neverjetno,
tako znajo pisati samo prave poetinje z izrednim občutkom, sočutjem,
razumevanjem, poznavanjem in vsega kar mora biti zraven, da nastane
takšna pesem kot si jo napisala. Ja, Angeli jočejo na tiho, morda zato
da ne jočejo zraven še....grešniki in tisti, ki jim ni vseeno.
Hvala Ti za čudovito pesem. Ostalo bo pa tako Mirko povedal oz. napisal.
Vse dobro ti želim, Irena,hope
Draga Irena, hope, drago mi je da ti se pesma dopala i znam da te nije ostavila ravnodušnom.. Pesnici su ljudi koji imaju "izoštreno oko", tj. posebno čulo, pa osećaju svaki drhtaj u prirodi ili Kosmosu... Oni su izabranici Unverzuma i kao takvi ne smeju da ćute kada se ravnoteža tog istog Univerzuma remeti. Naprotiv!!! Zadatak im je da o tome pišu, da probude uspavanu ljudsku savest... Bojim se da je ovo poslednje u odumiranju... Savesti gotovo da i nema...
Hvala ti od srca na čitanju i divnom komentaru koji si ostavila...
Lep dan (i još lepše večeri i jutra) ti želim
Milena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milena Vučković
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!