Jaz - poslednji poet vseh ničvrednih,

zavrženih, šibkih, bednih ljudi,

ker vem, da smrt bo, ko se ji zazdi,

prišla k moji personi nevedni

po dušo, ki v smrtnih grehih živi,

sem sklenil, (po nasvetu pajdašev pohlepnih),

da danes svoj testament si zložim.

Tako, začenjam, v letu tem in tem,

pri zdravi pameti in vseh zobeh,

(kar nisem zgubil jih pijan v nočeh),

zapuščam, (khm, kako naj to povem?)

vse svoje bolhe, gnide in uši

pesjanom, ki so name lajali,

ko kakšno noč, sem, potepuh, šel v vas

po kuro, jajca, vino ali kračo,

(in včasih še rozinovo pogačo),

da preživim surovi zimski čas.

Dalje, zeleni svoj kvartir zapuščam,

vsem, ki jih svobodni duh podi okrog,

ki dež jim je kopel in grom - ubrani zvok

in vajeni so spanja pod napuščem;

res, vlažen je in poln trave, dračja,

a širen in prostran kakor palača ...

Matej Krevs