Usodno dajem zdaj ti zaobljubo,

nanos kesanja vranice tokòv;

za luže in postaje bom sinoči

z obljubo spremil te na pot domov.

Prezračen zrak, vlažno je pod mrakobo,

luna goli zrak z razdalj obsipa.

Ves speč večer požira mlečen dan,

ko trdih ram pod hladnim krovom hlipa.

In ljubim te, kakor bo zrak postan

se jutri spet prerodil v bolečini.

Glej, zgoraj luna sveti čez pečini,

kakor se pneva težka, dvojna struna.

Usodno dajem zdaj ti zaobljubo.

Veliko sem te mislil, več še pel.

Trezno sem popotnik tu se vlačil

in ves pijan sem svet

podiral in se v njem prerival,

te daroval, se v prostor zlival,

pražil polja, nase vil,

kar v tvoj pepel sem spremenil.

A zdaj usodno tebi se predajam,

vlačilci so me zvlekli - vrh teme

zdaj vidim v sebi žalost prej prikrito?

Še čutiš kri, ki v srcu zate vre?

Zakopan v tla sem bil in si me izrila.

sem črn vran bil, ti si me belila,

bil steklo sem, a v dnevu, jutru, noči

bila zapora moja si nemoči.

Jemala si poljubov nevdanost

in jo spreminjala v bele kresnice.

Oh, gledala planjava si mi črne

in mene tam z jezikom črnim,

a sebe z belim licem;

in gledal solze padati sem z brade strme.

Vračilo za usmiljenje ti dajem,

Obljubo usodno, ki me v pòt spreminja.

Ko noč premila svod nabrusi oster

in zrak spusti svoj klavrn zven plešoč,

tedaj obljubim ti, tedaj zaidem

in v bron se spremenim prepevajoč.

Bolesti vino, delo mi je ure

vrh ličnih sten, ki zdaj ti jih podarjam.

Kajti iskal sem na kosteh ostanke hrane,

zadavljal se in ti si se dušila,

zamrznil se, a ti se prehladila.

Opešal in zaspal,

odšel, iskal.

Vrt, noč,

pojoč.

Mroč,

mroč.

A ti nocoj usodno dam obljubo.

Usodno vzemi me v roke svoje.

Prečeši ocean, slapove ovij,

čebel spremeni v bele čmrljev roje.

Navij na statve svojih me dotikov

in sleci z mene padli vonj hodnikov.

Prezrači vlak, ki suho paro meče

v vijoličnih vzdihljajih davno izpraznjen,

                                                               praznjen.

Zaplamenel sem v tvojih svetlih rokah,

po tem, ko dolgo sem po hišah tolkel.

Se prenažrl gora in jih izdrl

iz zemlje, znova posadil in pòd zaprl.

A tebe nisem gledal,      nisem vedel, veš,

kako je kruh zabeljen z žuljavo roko,

kako sezida hiša se ne iz kamna,

kako se veseli, kdor se ne sanja;

nazadnje pa kot trska izgorel.

A ti usodno vedno si me objela;

spet in spet, da žlahtno me oteš.

Nadela mi prevezo, me iskala

– oh, žlahtna solza z licem vrtnice! –

in jaz usodno dam ti zaobljubo!

Ker dolgo sem, resnično dolgo čakal,

da te iskreno v temni noči najdem.

Da se najem obilja in se vržem vanj,

iztrgam se iz tvojih belih sanj.

Zakinkala boš, ko te ne poljubim,

zaklinjala, ko stran obračaš oke ...

Ko ti usodno vržem zaobljubo,

se jokala boš, jokala preljubo.

Zakaj, oh, jaz zaman vzdihujem.

že dolgo dan mi v srcu najde temo.

Glej zgoraj zvezda je, kako je daleč,

kako gromi iz nje, ki vanjo zremo.

Tako si se ljubila mi, ne veš,

kako pijano, ljubica, iskano,

kako zeleno in bleščeče znano,

da mi srce se v gubah je levilo.

In mogel solz več brisati ti nisem,

zato sem raje sebi jih nadel.

Oh, če še enkrat, enkrat bi jih smel,

takoj ti z lica spet jih vse obrišem.

Sam nisem vedel, kam bi se ozrl,

kam gledam zdaj, povej le, luna ti,

Kje, oh daleč tvoje so oči

in daleč tvoj dotik, ki bo umrl.

Ker sem sebičen dolgo pustil sebe,

bom kot balast odrezal se od tebe.

sonofearth