Gospod vsak pošteni, ki nase kaj da,
'ma slamnik na glavi, v omari še dva.
Ponosen je nanj tudi stric in pob mlad,
pa ženin na svatbi in vsak vesel svat.

Na polju domžalskem je eno dekle,
za snubce je godna, a sama je še.
Kot níhče drug slamo prepletati zna,
za doto si služi – klobuke proda.

Nekoč jo s podoknico fant prebudi,
dekle radovedno ga k sebi spusti.
Bila je noč mrzla, a fant golobrad;
mu greje srce, ne vedoč, da je tat.

Do sitega sta se napila medu,
zapušča fant lepo dekle napol v snu.
Ko ljubček neznani odhaja v temo,
s klobukom si njenim pokrije glavó.

Na sejmu ga išče, čeprav jo je sram,
stotnija mladeničev zbrana je tam.
Med njimi je eden, ga prècej spozna,
ker nosi njen slamnik, se luštno smehlja.

Čez mesec je svatba, čez leto pa krst,
na polju je vsako pomlad nova vzbrst;
po žetvi pšenice se slama suši,
obrt slamnikarska pri hiši cveti.

Zdaj vse je drugače, klobuk ni več „in˝,
poročne pogodbe pa sklepa cekin.
Na lepo legendo iz prastarih dôb
spominja le slamnik, vklesan na njun grob.

modricvet