Pravijo,

da si odmrznil delček dečka v sebi

in da te njegovi nauki peljejo še na drugo stran pogleda

ter da se čudiš pozabljanju, radirki nenehnega črtanja spominov,

a spomin je v gibu, v vsaki kretnji ga opaziš, v skriti mimiki

govorijo,

da hlepiš po stiku s svetom, zazrtim v sanje,

in da kdaj s strahovi odrekaš resnici zrenje v obraz,

da si potegnil tetivo toka tako nazaj in v loku izstrelil puščico in zadel vesolje,

nepripravljeno na počasno smrt, da se je prevalilo v nov čas

baje,

da med pogovorom misliš naglas,

da v prihajajoči nevihti vidiš odhod oblakov,

da si izsušil betonsko močvirje in iz njega izrezljal piščal s katero piješ melodije,

nihajoče zvoke naklonjenosti v zraku, nevidna prevračanja

da se,

tu pa tam srečaš na stopnicah

in da si si celo všeč, a vse redkeje se spoznaš ,

čeprav še veš kdo si in sosedi niso več kar so bili takrat,

ko si jih povabil k sebi domov in tudi dom se je spremenil;

dom diši po naravi;

po pravkar prerasli travi ,

prvi kaplji na vroč poletni večer,

ujetem listu v vetru, padli snežinki v cvetju,

in ti praviš,

da slišiš ljubezen

in da si dom vsega.

Dare Gozdnikar