Odpiraš
okna prostora
skozenj raste
zaraščen čas
ponuja ti prestol
na konicah prstov
zgladiš ga
z blazinico kazalca
in mu nakažeš smer
do ne predaleč
do ne nazaj
za zdaj
ne poskušaš
več razumeti
smisla naključij
ko želiš sem in nočeš tja
ponavadi povsem blizu
kakor da prepustiš namen
in ko prideš na cilj
vedno potuješ
v ljubezni
Pesem, ki se dotika vsebine samega sebe. Ljubezni do sebe, življenja, časa, kazalcev. :)
lpt
Hvala urednici Tei Plesničar - Serigala za lep opis pesmi in uvrstitev med podčrtanke. Počaščen!
Lep dan je :)
Dare
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dare Gozdnikar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!