Rubai 5

vlak stoji na žalostnem peronu
prazna sled, razlita po betonu
za poudarkom tiho se ustavi
melodija na najvišjem tonu

žaromet odseva na zastavi
nič več rdeči, le še belo-plavi
gospodar tišine ždi na tronu
krono nosi na nevidni glavi

ko gre ura k drugemu milijonu
zadrhti ekran na telefonu
prazna dlan k ušesu ga pristavi
duša odleti na belem dronu

maatjazh

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
02. 02. 2016 ob 10:04

odlična formalno dodelana rimanka, katere posebnost je, da vsaka posamezna kitica sledi pravilom konstrukcije rubaiyata, rimaraka strukturi ima tudi lepo  preigravanje zaporedij (aaba, bbab, aaba). Tema je eksistencialistična, simbol  vlaka, ki se je ustavil na mrtvem peronu, nas popelje v globlje razmišljanje o povratku v nič.  Čestitke.


LP, Lidija  


( PS: seveda pesmi ne moremo prostodušno imenovati rubaiyat, saj bi morala biti vsaka kitica samostojna celota - kar bi potem rubaijate zverižilo v njej. Torej, koko tvorimo rubaiyatske verige, naj bi bili tako. Je pa tale pesem zelo fina v smislu forme, ki si si jo natančno določil in vanjo perfektno vdel natančno določeno misel. Če se odločiš ta spremembo naslova, sporoči, podčrtanke namreč ne moreš več sam spreminjati).


 

Zastavica

maatjazh

Poslano:
02. 02. 2016 ob 10:45

Pesem je posvečena slovenskim literatom in umetnikom, ki jih je povozilo težko vozilo usode in je za njimi ostala bolj ali manj obstojna sled. Sled, ki jo zna narod – kljub vsemu – še vedno razbrati.

Lidija, hvala za komentar in lep pozdrav, M.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

maatjazh
Napisal/a: maatjazh

Pesmi

  • 30. 01. 2016 ob 21:43
  • Prebrano 649 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 248.5
  • Število ocen: 7

Zastavica