Ko sem po spletu iskal Van Goghovo sliko
Slikar na poti v Tarascon, (ki sem jo kot otrok
videl reproducirano v nekem starem šolskem berilu),
sem naletel na dolg spisek vseh znanih
v vojni ali v požaru uničenih umetnin.
Poleg Van Gohove, ki je zgorela
med 2.sv. Vojno v Berlinu,
se tam med drugimi nahaja še
Picasso (portret Dore Maar)
Rubens (Križanje)
Klimt (Schubert za klavirjem)
Velazquez (Izgon Mavrov)
Durer (Marijino vnebovzetje)
Michelangelo (kip papeža Julija II.)
Leonardo (Leda in labod)
Študija za Calaiske meščane in Mislec Avgusta Rodina
ter nekaj kvadratnih metrov Rembrandtove Nočne straže.
Vse te tragično izginule mojstrovine
so zdaj, (vsaj tako si rad predstavljam) razstavljene

tam zgoraj, v nekakšnem nebeškem Louvru,

kjer se po mehkih tleh sprehajajo
blaženi geniji, in si z nasmeškom ogledujejo

svoje za vedno preminula dela;

brez obžalovanja jih motrijo

iz tihe večne jasnine.

Matej Krevs