***
Alešu Debeljaku
Neprijetno je, če nisi nikoli prej spregovoril z nebom,
kapljo rose, korenino še ne cvetočega žafrana, če nisi
nikoli prej izrekel besede zelenemu potoku, ki se je
v svojem tihem potovanju, neslišnem dremežu,
počasi, pa vendarle vztrajno, približeval svojemu
koncu. Kje v jeziku, ki te še ni vreden, kje naj iščem te,
če vse prehitro plava vstran, če ni namigov, da narava
spregovori le takrat, ko jo nagovoriš, če zaradi slovarja
tišine odgovore poznaš le ti, zavezan večnemu spominu.
Žalost in iskanje v besedah, ki ostajajo ... dremež, ki čaka, da ga preberemo in ga - da se zdi, da smo s tistim, ki jih je zapisal.
Predvsem iskanje ... in pomiritev, da teh slišanih in prebranih besed ne more nič izbrisati iz spomina. Hvala, Ana.
Lep pozdrav,
Anja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Anja G.
- 29. 01. 2016 ob 21:16
- Prebrano 1029 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 465.22